Véter je naravno gibanje zraka, ki ga povzroči porušeno razmerje med zračnima pritiskoma nad hladnim in toplim/segretim delom površja. »Naloga« vetrov je tako izenačiti porušeno razmerje.
Za kajtanje v Sloveniji, Hrvaški, Italiji, Avstriji, Madžarski so primerni vetrovi:
Maestral je v Jadranu prijeten, priobalni, dnevni termični veter, ki piha z morja proti kopnemu, ker se kopno podnevi segreva hitreje kot morje. V Slovenskem primorju piha iz smeri zahod-severozahod (WNW), po večjem delu Jadrana iz severozahoda (NW), na skrajno južnem Jadranu pa celo iz zahoda (W). Pihati začne po 10. uri, okrog 14. ure doseže največjo moč okrog 4 Bf – 7 Bf ” na Bolu-Brač tudi do 6-7 Bf” in preneha pihati pred sončnim zahodom.
Jugo ali širóko (italijansko scirocco) je topel in vlažen veter, ki v Jadranu piha iz smeri vzhod-jugovzhod (ESE) do jug-jugovzhod (SSE). Spremlja ga oblačno vreme, pogosto tudi padavine. Močneje in pogosteje piha v južnem Jadranu, v severnem Jadranu pa navadno piha od marca do junija. Povprečna moč je 4-5 Bf (hitrost 16-20 vz.). Poleti traja do tri dni, pozimi pa tudi do devet dni, s kratkimi prekinitvami celo do tri tedne. Jugo močno razburka morje, vendar pa so valovi pravilnejše oblike ter pri isti višini daljši od valov, ki jih povzroči burja, zato se manj lomijo. Ni tako nevaren kot burja, ker piha enakomerno in ne nastopa nenadoma, nevihtno moč pa doseže šele tretjega dne. Predznaki juga so tišina in spremenljivi šibki vetrovi, meglica in mračen jugovzhoden del obzorja. Vidnost se zmanšuje, tlak počasi pada, krepijo se zračni tokovi iz jugovzhoda, zlasti v severozahodnem Jadranu višina morja raste.
Tudi jugo ima anticiklonalno in ciklonalno obliko, pri čemer je slednja precej pogostejša. Anticiklonalni jugo piha zlasti spomladi in jeseni, nebo je jasno, po nekajdnevnem pihanju v severnem Jadranu poraste oblačnost, padavin je zelo malo ali jih sploh ni. Ozračje je zelo mračno. Ciklonalni jugo varira od umirjenega do nevihtno močnega vetra, ki piha včasih tudi sunkovito, spremljajo ga gosta in nizka oblačnost, razburkano morje in plohe. Nastane, ko leži nad vzhodnim Sredozemljem območje visokega zračnega pritiska, nad Evropo pa območje nizkega zračnega pritiska. Piha vzdolž celotne Jadranske obale. Kakšen južnik se bo razvil na Jadranu, je odvisno od poti premikanja, napredovanja, moči in oblike ciklona.
PAZLJIVOSTI: Veter lahko v zelo kratkem času naenkrat ugasne, zato ob nepoznavanju vetra kajtate v bližini obale, razen če radi plavate.
Burja(italijansko bora, hrvaško bura; izhaja iz starogrške besede borea: sever) je suh, mrzel in sunkovit veter v Jadranu. Burja je predvsem severovzhodnik (NE), čeprav lahko piha vse od severa (N) do vzhoda (E). Burja nastane, ko se razvijeta dve področji zračnega pritiska nad srednjo Evropo in Jadranom ali Sredozemljem. Pojavlja se lahko tudi kot lokalna burja, ki nastane zaradi ohlajanja zraka nad kraškimi dolinami, hladen zrak pa se potem vali prek sedel in gorskih grebenov. Taka burja zapiha iznenada, je kratkotrajna, pogosto pa tudi zelo močna. Burja piha čez vse leto, predvsem pa pozimi. Lahko traja od nekaj ur (prevsem poleti), nekaj dni, pa vse do teden ali dva (predvsem pozimi). Predvsem pod gorskimi verigami (Velebit, Biokovo) lahko doseže orkansko (80 vz.) moč, ki lahko traja do dva dni. Za razliko od večine vetrov, ki pihajo vodoravno, piha burja poševno v slapovih od obmorskih hribov navzdol proti morju in ustvari ostre valove, ki se lomijo in penijo. Najbolj znana območja z močno burjo so Tržaški zaliv, Kvarner, Senjska vrata, Klis, Vrulje pri Makarski.
Značilen predznak burje je oblačna »kapa« na gorskih vrhovih, zlasti nad Nanosom, Učko, Velebitom, Kamešnico, Biokovim, Orjenom. Če se kapa veča, pomeni, da se burja krepi. Piha pogosteje popoldan, največjo moč navadno doseže med 11. in 13. uro. Najšibkejša je navadno nekaj ur zatem, ko se je izgubila oblačna »kapa« nad hribovjem, takrat včasih celo preneha pihati. Burja preide v jugovzhodni (SE) veter z oblačnim vremenom in padavinami, če tlak zraka naglo zraste in tako prepreči napredovanje ciklonalne depresije ©, ki v teh primerih leži nad Ligurskim morjem ali severnim Jadranom.
Ciklonalna in anticiklonalna burja
Odvisno od tega, ali je glavni vzrok nastanka burje širitev območja visokega zračnega tlaka (A) nad Srednjo Evropo proti jugu ali ciklon © v Sredozemlju ali Jadranu, razlikujemo anticiklonalno in ciklonalno burjo.
Anticiklonalna burja piha ob suhem in jasnem vremenu, zračni trak je visok, vreme je umerjeno mrzlo. Burja v tem primeru predstavlja odtekanje hladnega zraka iz območja visokega tlaka v severnem delu Srednje Evrope. Lahko ima nevihtni značaj. Ta krajevni pojav pojasnjujemo s tem, da visoke, strme, skoraj neprekinjene gorske verige na vzhodni obali Jadrana jasno ločijo dvoje klimatsko zelo različnih področij, zaradi česar izenačevanje zračnega tlaka ponekod spremlja nevihtni veter. Ta vrsta burje piha v vseh letnih obdobjih, ko se s severa celine območje visokega zračnega tlaka širi proti jugovzhodu, vendar temperatura zraka ni tako nizka kakor pozimi.
Ciklonalna burja – tudi mračna ali škura burja (iz italijanščine, bora scura) – je bolj stalen veter, ki piha iz severovzhoda (NE) do vzhoda (E), spremlja ga mračno in deževno vreme, pozimi lahko tudi snežno neurje s hudim mrazom. To vrsto burje povzročajo cikloni, ki se bližajo vzhodni jadranski obali in z veliko močjo sesajo zrak od obale proti morju.
Prehod ene vrste burje v drugo je zelo pogost. Anticiklonalna burja piha vzdolž cele jadranske obale, ciklonalna pa naenkrat samo v enem predelu Jadrana. Burja slabi z oddaljevanjem od vzhodne jadranske obale proti sredini Jadranskega morja.
PAZLJIVOSTI: Veter je lahko zelo sunkovit zato posebna previdnost na obali pri štartu in vodi.
Termični veter Pri nas lahko kajtamo tudi na termične vetrove, ki nastanejo zaradi razlike temperature med morjem in kopnim.
Termična jezera v okolici: Lago Di Santa Croce, Gardsko Jezero,Lago Como…
Termika pomeni steber dvigajočega se zraka; pri tem pojavu gre v bistvu za konvekcijo. Nastane tako, da sonce ogreva tla, od katerih se ogreje tudi zrak nad tlemi. Pri tem pojavu se toplejši zrak dviga in se pri tem ohlaja. Dviganje se zaustavi, ko se dvigajoči se zrak ohladi na temperaturo okoliškega zraka. Včasih (predvsem poleti) pa so pogoji taki, da termično dviganje seže do velikih višin, kar povzroči nastanek nevihtnih oblakov – kumulonimbusov.
Na velikost in jakost termike vplivajo predvsem dogajanja v spodnji plasti atmosfere, v troposferi. Termično dviganje je precej izrazito ob prehodu hladne fronte, ko se pojavi plast hladnejšega zraka nad ogreto površino tal. Močna termika nastaja tudi ob prisojnih pobočjih, kjer zrak med dviganjem drsi ob pobočju in se tako ogreva od celotnega pobočja.
Termično dviganje zraka je po navadi možno najti pod kumulusi, ki se smatrajo kot indikatorji termike, saj tam zaradi ohlajevanja dvigajočega se zraka prihaja do kondenzacije vodne pare, zaradi česar nastane oblak. Seveda pa ni nujno, da nad vsakim termičnim dviganjem nastane kumulus. Če je zrak dovolj suh ali če se npr. zaradi inverzije ne dvigne do višine, kjer nastanejo oblaki (glej temperatura rosišča), oblaki ne nastanejo. Takrat govorimo o t.i. modri oz. suhi termiki, ki jo je zaradi odsotnosti kumulusov težje najti.
Ko termično dviganje preneha, kumulusi ne prejemajo več zaloge vlažnega zraka in zato začnejo razpadati, za kar porabljajo toploto zraka okrog sebe. To običajno povzroči močno spuščanje zraka pod njimi. V primeru visoke vlažnosti kumulusi razpadajo izredno počasi. Ker oblačna plast zaustavi sončno obsevanje tal, lahko pride do zadušitve termike.
Jakost termike je med drugim odvisna od tipa in naklona tal, ki jih obseva sonce. Najbolj se ogrejejo temna tla, ki vpijejo večji del sončnega sevanja in so obenem zaščitena pred vetrom (npr. preorane njive, gosti posevki, zavetrne lege v hribih, iglasti gozdovi) in tereni, na katere sonce sveti praktično pravokotno (v naših zemljepisnih širinah je to možno na prisojnih gorskih pobočjih).
Na nastanek termike ima predvsem v ravnih predelih pomembno vlogo veter, ki povzroči, da se baloni toplega zraka ob spremembi površine terena odlepijo od tal. Če pa je veter premočan, pa se topel zrak pomeša s hladnejšim zrakom in dviganje zato oslabi.
Poleg vetra pa na dvig toplega zraka od tal vplivajo tudi t.i. termični sprožilci, ki pomagajo sprožiti odlepljanje toplega zraka od tal. Kot termični sprožilci lahko nastopajo neravnine na ravnem terenu (manjše vzpetine, zgradbe, naselja, gozd,…), vrh grebena ali vzpetine, police in druge nepravilnosti na gorskem pobočju, meja površin z različnimi temperaturami, itd.
Ko se topel zrak odtrga od tal, se začne dvigati v obliki balonov toplega zraka ali stebrov, ki pa v veliki večini primerov niso idealno homogeni, saj se topel zrak meša s hladnim zrakom iz okolice in na tak način nastanejo področja z različno hitrostjo dviganja zraka, ki jih obdaja področje spuščajočega se zraka. Ravno tako na dvigajoč se zrak vpliva veter, ki povzroči zanos termičnih stebrov (posebej izrazit efekt, ko se hitrost vetra z višino močno spreminja).
vir:Wikipedija
